Main Menu

JoomlaWatch Users

JoomlaWatch Agent

JoomlaWatch Stats 1.2.9 by Matej Koval

JoomlaWatch Visitors



Countries

78.8%United States United States
12.1%Croatia Croatia
1.7%Germany Germany
0.9%Canada Canada
0.7%Slovenia Slovenia

Visitors

Today: 2
Yesterday: 4
This Week: 16
Last Week: 49
This Month: 71
Last Month: 43
Total: 763


SLOVENSKI PDF Ispis E-mail
Autor Administrator   
Srijeda, 06 Siječanj 2010 04:39

 

 

Če se radi vozite z gorskim kolesom, potem na obisk naše družinske kmetije lahko pridete s svojim, ali pa si ga izposodite pri nas...

Pri pravočasni najavi vašega prihoda vam bomo razen vstopa v jamo omogočili tudi prikaz sezonskih del v ovčarstvu in vam ponudili pečeno jagnjetino (Creska janjetina)... Več informacij na mob.tel.: 00385 (0) 98 98 58 856,

ali pa vprašajte pri reklamnem panoju na glavni cesti v vasi Belej...


 

 

 

 

 

Pećina ovčarica... jama, odprta za turistični obisk, nahaja se blizu

vasi Belej (otok Cres, Hrvaška). V globino se spusti do 12 metrov, od dna do

vrha oboka pa meri 7 metrov. Poleg ostankov keramike iz tretjega in drugega

tisutletčja pred našim štetjem, sledov kurjenja, peči za keramiko,

kosti živali,ki jih je človek pripravljal za hrano in nekaj jamskih okrasov,

mi je jama povedala tudi čudovito pravljico. "Zapisana" je v sencah

in v času ki sem preživel v njej, ko sem jo urejal in pripravljal za povprečne

obiskovalce. Želel sem, da med hojo po varni in zanimljivi poti vsak

obiskovalec odkrije in začuti njeno lepoto in skrivenosti. Dobri duhovi njenih sten,

ki se prikažu šele ob pritisku na sprožilec fotoaparata in ki sam sastavi igro senc

in svetlobe, so mi dovolili, da pravljico prepoznam i zapišem. Povejte jo otroku

kot pravljica za lahko noč, mi odrasli pa v njej lahko prepoznamo dobro sporočilo..

 

 

 


Pećina ovčarica

(legenda)

Uvod

Zgodba se dogaja v času, ko so ljudje, ki so živeli na naših otokih, že zapustili jame in se naselili na vrhovih vzpetin, kjer so imeli dober pregled nad okolico. Tam so si zgradili svoja naselja in jih zaščitili z obrambnimi zidovi. Na vhodih v utrdbe so imeli stražo. Prihajali so potujoči trgovci in nudili blago za blago, zato so jih stražarji radi puščali v naselje. Ko pa so opazili, da prihaja potepuh, nekdo brez večje prtljage, so bili ostrejši; vpili so, da jim takih ljudi ni treba v naselju, in jih preganjali s psovkami, pa tudi s kamenjem in celo z orožjem.

 

 

 

 


Vsebina

Ben, potepuški lovec, je s svojim volkom že nekaj dni lovil v hrastovem gozdu pod naseljem na hribu. Volk Iši, kakor ga je Ben poimenoval, je zavohal vonj po hrani, ki si jo je Ben pripravljal, in se mu približal. Sprva ga je Ben podil stran in vzklikal: iš, išš, ker pa se volk ni dal odgnati, mu je vrgel košček mesa. Od takrat mu je bil volk z vsakim dnem vse bliže, dokler se ga ni nekega dne dotaknil s šapo, ko je prosil za svoj kos mesa. Tako sta nehala živeti kot samca in začela loviti v paru.

 

 

 


Bila je jesen in že več dni je deževalo. Tla so bila mokra in spolzka. Vračala sta se z neuspešnega lova v svoje zaklonišče v jami, ki jo je Ben odkril pred dnevi. Pa je izgubil ravnotežje in stopil na glogov trn.

Tega je izdrl iz stopala in se zavlekel v jamo, kjer je imel pripravljeno ležišče, in se odločil mirovati kolikor bo potrebno, da si nogo pozdravi. ''Še dobro, da sem pred dnevi odkril tole jamo, miroval bom nekaj dni, dokler mi bolečina ne mine,'' je pomislil. ''Žerjavica, ki jo nosim v rogu, se mi bo ugasnila, ker se nisem pripravil na vzdrževanje ognja. Pa nič zato, nedaleč od tu je naselje, povprašal bom za ogenj pri ljudeh...''

 

 

 


Naslednje dni je bil Ben pri miru, lakoto pa sta si z volkom tolažila z ovčjim maslom, ki ga je nosil v usnjeni torbici, v lončku ovitim z volno. Posodo za vodo je namestil pod kapnik v jami. Ležal je na hrbtu, nogo je imel malce dvignjeno, boleče stopalo pa si je hladil ob steni. Zadovoljen je opazil, da je bolečina že prvi dan malo popustila.

 

 


Tretji dan, nekaj ur pred sončnim zahodom, je vstal in krenil proti naselju na vrhu hriba. Približal se je stražarju in ga poprosil, naj ga spusti v naselje, ker mu je žerjavica v rogu ugasnila.

 

 

 


Ker je stražar opazil, da nima nobenega blaga za trgovanje, je začel mahati z rokami in ga odganjati. Priskočil je Iši in ugriznil stražarja v roko!!

Stražar se je prestrašil. Ben je najprej zavpil na Išija, naj se umiri, nato je stopil k stražarju in mu v opravičilo za volčji ugriz ponudil lonček ovčjega masla.

 

 

 


Vendar stražar opravičila ni sprejel, temveč mu je ponujeni lonček celo razbil na glavi!!

Ben se je vrnil v jamo na ležišče in zaradi udarca v glavo se mu je začelo vrteti.

 

 


V jami je bilo temno, svetloba je prihajala le od ognjišča. Telo ogromnega zmaja se je raztezalo v globino, njegova glava pa je bila čisto blizu ognjišča. Iz globine jame so se Benu približale štiri deklice. Najmlajši je na ramenu sedel mucek. Ko je zagledal Išija, se je naježil in pobegnil. Ben je s pogledom ošinil Išija, ta pa je samo zaškrtal z zobmi in zacvilil...

 


''Zvrk, vrni se, Zvrk...'' je skušala prestrašenega mucka priklicati deklica.

 


Ob ognjišču je sedel starec in pripravljal nekaj za pod zob. Zamahnil je z roko in povabil Bena, naj se mu pridruži. Starec je na ognju grel kamnite plošče. Na eno je zložil polže, z drugo pa jih je pokril. Tako so bili polži hitro gotovi. Medtem ko so z ostrimi palčkami jemali polže iz hišic, je Ben izvedel, da se starec imenuje Not in je ded deklicam Eni, Iti, Omi in Uni. '

 

''One že pomagajo staršem pri molži ovac in pri drugih delih'',  je s ponosom pripovedoval starec o svojih vnukinjah, ''ta jama pa je moje zaklonišče že celo moje življenje; tudi one bodo nadaljevale življenje v njej s svojimi potomci''..


Eni je ostanke hrane pospravila na kamito steno ob zmajevi glavi, ker se zmaj ni premikal. Premikal je samo vrat in rep.

 


"Pećina ovčarica'', je pomislil Ben.

 

 

 

Starec je nadaljeval s pripovedjo, kot bi želel potrditi lovčeve misli... Ime je jama dobila po svoji tisočletni uporabi, ko so ovčarji vanjo priganjali ovce, da bi jih tako zaščitili pred volkovi. Jama je zračna, ker ima pri dnu dimnik, tako se ovce niso mogle zadušiti. Ob dimniku stoji peč za peko glinene posode in lončkov.

 

 

 


V pogovor se vključi tudi Iti in se ponudi, da prinese medu iz satovja, da se pri večerji malo posladkajo.

 


''Uni,'' vpraša lovec najstarejšo deklico, ''kaj pa je z zmajem? Telo mu je vse bolj okamenelo, kaj se dogaja z njim?''

 

 

 

''Ker je dobil keramično bolezen, ker je jedel preveč lončkov in posodic, ki so se nam razbili. Tudi prijatelji, ki prihajajo na obisk, mu vedno vržejo kakšen košček razbite posode, čemur se zmaj veseli in maha z repom. Najljubši mu je lončar Lon. Kadar ga vidi, opleta z repom, da se kar praši. Včasih celo sam razbije kako posodico...


 

Če se mu stanje ne izboljša, se lahko zgodi, da bomo mi zadnja generacija otrok, ki jo Ker pred spanjem pozibava na svojem repu. Pa tudi dim, ki nam ga veter včasih vrne v jamo, s svojim repom z lahkoto zavrne. Ded nam je že prepovedal, da ga hranimo s keramiko, moral se bo zadovoljiti samo s pepelom. Žalostno gleda, kadar razbito posodje mečemo v globino jame, vendar je to le njemu v dobro. Če mu bo rep okamenel, nam bo služil le za sušenje mokrih drv, če nam ogenj ugasne''..


''In za jamskega ljubljenčka'', doda Ben, kakor bi skušal ublažiti Kerovo žalostno usodo.

 

 


''Kje so vaši straši, kaj delajo zunaj... noč je že temna'', vpraša Ben Eni, najmljašo ovčarico, da bi skrenil pogovor na kaj bolj vedrega...

''Selijo čredo na zimske pašnike, prenočili bodo pri prjateljih. Navadno se zadržijo po nekaj dni, preden ne obiščejo vse,'' odgovori deklica in proseče pogleda deda.

Not se nasmehne, vedel je, kaj vnukinje pričakujejo od njega.

Omi in Uni se razveselita, ko ded namigne Eni, naj prinese meh. Vrnila se je tudi Iti in razdelila vsakemu košček satovja z medom.

Ko je Not pojedel svoj, je napihnil meh. Deklice so zaplesale na Notovo glasbo.

 

 


Ben se je dobro počutil, ob ognju je bilo toplo, tako je na današnjo nezgodo popolnoma pozabil. Od zaspanosti so se mu kar same zapirale oči. Not je še nekaj časa zabaval vnukinje z igranjem, potem pa so morale spat. Deklice so se udobno namestile na zmajevem repu in zmaj jih je zazaibal v sen.

 

Not se je približal k Benu, ki je ležal na svojem ležišču, in mu prišepnil na uho, da bo jutri imel več sreče. Zatem je vzel kopje, ob katerem je ležal in je Iši pazil nanj. Not je vzel brus in sedel k ognju. Iši je legel ob njem, naslonil glavo na njegovo nogo in zaprl oči.

Mucek, ki je ležal ob toplem ognjišču, je opazil odviti jermen za kopje, ki ga je Not bil odvezal, in se začel z njim igrati. Starec je mirno počakal, da se je mucek malo piogral.


Ben je še vedno razmišljal o tem, kar mu je bil starec prišepnil na uho. Zaspal je, še preden je uspel razvozlati, na katero strečo je mislil starec...

 

 

 


Iz sna ga je prebudilo lizanje volka Išija po obrazu.

 

 

 

Spoznal je, da je namesto lepega sna pred njim žalostna resničnost.

''Skušal bom spet vstopiti v naselje, mogoče pa me tokrat stražar ne nažene'' se je odločil. Ukazal je volku, naj ostane pri jami, in krenil proti naselju na hribu.

 

 

 

Že od daleč, so ga opazili isti stražar, in zamahnil z roko, ga pozval, da pristop.

 

 

 


''Oprosti mi, nisem te smel udariti'', je rekel stražar utrdbe in mu podal roko v spravo. ''Vedel sem, da se boš vrnil, in ti pripravil žerjavico''..

 


Ben se je nasmehnil stražarju, zadovoljen z njegovim opravičilom napolnil svoj rog z žerjavico in se odpravil proti jami. Med potjo je nabral še nekaj polžev.

 


Iši ga je čakal pred jamo in mahal z repom.

 

 

Ben je zakuril ogenj, tam kjer je nekoč bilo ognjišče, in si razdelil pečene polže z Išijem. Presenečen je opazil, da so se v dimniku pojavile čebele. S svojim kopjem je odlomil košček satovja za posladek. Išiju so čebele privoščile tudi pik.

 

 


Končno sit se je v mislih vrnil k nedavnim dogodkom in se spomnil na starčeve besede iz sna.


''Izgleda, da so mi dobri jamski duhovi priskočili na pomoč'', je začel povezovati misli. V jami sem uspešno pozdravil zastrupitev, ki mi jo je povzročil glogov trn, in izgubo zavesti zaradi udarca v glavo. Sen je deloval tako zdravilno, da se počutim kot prerojen. Tudi stražar utrdbe je postal prijaznejši, kot mi je v snu napovedal starec Not. Dobri duhovi Pećine ovčarica gotovo imajo moč nad prebivalci naselja na hribu. Verjetno so oni potomci mladih ovčaric iz sna...

 


''Iši, imam predlog, če se strinjaš'', sine lovcu misel. Ostala bova in trgovala z ulovom, mogoče naju opazi kakšno dekle iz vasi?!

 

 

 

 


Jordan Kučić, tvorec legende

jo prikazuje v javnosti

na praznik sv. Jurja 23.04.2008

v upanju, da bo imelo rojstvo legende o Pećini ovčarica,

za posledico še bolj smiselno nadaljevanje življenja v Beleju,

z blagoslovom sv. Jurja, zaščitnika vasi,

pričakuje množico zadovoljnih obiskovalcev Pećine ovčarica,

kar bi zagotovilo obstoj prebivalcev iz Beleja,

ki bi tako s turizmom dobili priložnost,

za prodajo svojih ovčarskih izdelkov,

in svoj obstoj kot ovčarji in ovčarice!


Sklepna beseda

Liki: Lovec Ben, volk Iši, stražar utrdbe, starec Not z mehom in štiri deklice, lončar Lon, zmaj Ker in mucek Zvrk se imaginarnemu očesu obiskovalca odkrivajo na stenah jame. Če dobro prisluhne, lahko sliši tudi igranje starca in veselo čebljanje deklic. Starec Not nudi za dobrodošlico vsakemu obiskovalcu pečene polže na kamnitih ploščah, deklica Iti pa košček satovja z medom... Če obiskovalci tega ne zavrnejo, so jim dobri jamski duhovi naklonjeni in jih varujejo pred zdrsom po jamskih stopnicah.

Legenda daje likom dobre lastnosti. Tako so vsi postali dobri duhovi Pećine ovčarica.

 

 

Ažurirano Četvrtak, 02 Lipanj 2011 09:23